Vsak sladkosned ve, kaj je čokolada, a kaj se na trgovskih policah lahko prodaja pod uradnim imenom čokolada določajo strogi standardi Evropske unije.
Leta 1994 je Evropska unija uvajala različne standarde v prehrani, katerih namen je bil, da bi poenotili kakovost živil na trgih vseh članic Evropske unije. Belgija, Francija in Nemčija so pri procesu standardizacije čokolade zastopale stališče, da se lahko beseda "čokolada" uporablja samo za živila, ki vsebujejo vsaj 50% kakava.
Prav tako pa čokoladni izdelki ne bi smeli vsebovati rastlinskih maščob. Ti standardi so bili za marsikatero državo postavljeni precej visoko (predvsem Veliko Britanijo, pa tudi Švico čeprav ni članica EU).
Po dolgih pogajanjih se danes v Evropi za čokolado smatra vse, kar vsebuje vsaj 2,5% suhe nemastne snovi – kakavovih delov (izjema je bela čokolada), prav tako pa lahko čokolada vsebuje do 5% maščob rastlinskega izvora. A poslanci so izglasovali dodatno pravilo, ki določa, da morajo biti na vsaki čokoladici napisane sestavine in količine teh sestavin, ki jih čokolada vsebuje.
V Evropi drugače porabimo kar 48% kakavovih zrn. Največja uvoznica kakavovih zrn v Evropi je Nizozemska. Največja izvoznica kakava v Evropo pa je Slonokoščena obala, medtem ko je Nemčija največja izvoznica čokolade.
