V svetu trgovcev z dobrinami široke porabe se je skozi leta zakoreninila navada, da ima vsako živilo na embalaži podatek o tem, kakšna je njena prehranska vrednost, s čimer sporoča svoje nutricionistične lastnosti. Določeni trgovci čutijo potrebo po dodatnih informacijah.
Izdelkom bi nekateri trgovci kmalu utegnili poleg prehranskih podatkov dodali nalepko, ki bi sporočala ekološki odtis, torej kakšno količino CO2 je proizvajalec porabil, da je pridelal posamezen izdelek. Etiketa bi bila seveda namenjena zlasti ekološko ozaveščenim kupcem, ki so trajnostno naravnani.
Sliši se zanimivo, a je praksa pokazala, da je tovrstna ideja težko izvedljiva, saj je poraba toplogrednih plinov dokaj težko izmerljiva. Tak načrt je imel britanski vodilni trgovec Tesco, a nato projekt opustil, ker - kot pravijo - "je bilo merjenje točnih številk izpustov preveč zapleteno", poleg tega pa ostlai trgovci ideji niso želeli slediti.
Ne samo, da je merjenje toplogrednih plinov zapleteno. Trgovci bi za to porabili tudi precej denarnih sredstev, zato je vprašanje, kdaj bo tovrstna praksa široko sprejeto ravnanje pri vseh pomembnih svetovnih trgovcih.
