Tudi vrečke iz biološko razgradljivega materiala, ki veljajo za okolju prijaznejšo alternativno plastičnim vrečkam, lahko obremenjujejo naravo dlje časa, kot menijo številni.
Do te ugotovitve sta prišla znanstvenik in znanstvenica z britanske univerze Plymouth na jugu Anglije, ki sta si za potrebe raziskave v lokalni trgovini priskrbela vrečke iz različnih vrst umetnih snovi. Imogen Napper (na fotografiji) in Richard Thompson sta vse skupaj lepo opisala v strokovni reviji Environmental Science & Technology. Vreče sta razrezane ali cele izpostavila zraku, jih zakopala pod zemljo ali potopila v morje.
Ugotovila sta, da lahko tudi vrečke iz biološko razgradljive umetne snovi po treh letih pod zemljo ali morjem še vedno ostanejo tako stabilne, da prenesejo več kot dva kilograma teže. Ta raziskava odpira vrsto vprašanj, kaj lahko pričakuje javnost, ko je nekaj označeno kot biološko razgradljivo, je dejal eden od njiju.
"O umetnih materialih, ki so biološko razgradljivi, so iz oksoplastike ali jih je mogoče kompostirati, se pogosto govori kot o možni rešitvi za problem kopičenja plastike in odpadkov," sta zapisala znanstvenika. Oksoplastika, torej plastika, ki je razgradljiva z oksidacijo, vsebuje dodatke, zaradi katerih hitreje razpade. Ker pri tem nastaja mikroplastika, ki jo je komaj še mogoče razgraditi, si EU prizadeva takšne umetne snovi prepovedati.
Sklep znanstvenikov se glasi: "Za številne namene, za katere se uporabljajo nosilne vrečke iz umetnih materialov, je trajnost v obliki vrečke, ki se lahko pogosto uporabi, boljša alternativa razgradljivosti."
